Smiljan Trobiš je rojen 2. 11. 1956 v Novem mestu, tu je tudi zaključil gimnazijo leta 1975. Študiral je medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani, diplomiral pa na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Ima izobrazbo predmetnega učitelja kemije, biologije in angleščine. Od leta 1999 ima status svobodnega ustvarjalca na področju kulture - pesnika.

Smiljan Trobiš je že desetletja plodovit in kvaliteten avtor poezije in meditacij. Napisal je tri knjige meditacij in izdal šest samostojnih pesniških zbirk. Sodeloval je v več, tudi mednarodnih, antologijah poezije. Njegova specialnost je pisanje pesmi ob likovnih delih, v njih tankočutno odkriva transcendentne osvite in jih poetično obogati s svojo filozofijo; tako je sodeloval že v mnogih publikacijah likovnih avtorjev in bil udeleženec mnogih likovnih kolonij na Dolenjskem. S svojimi recitacijami obogati mnoge prireditve na Dolenjskem in širše. V medijih se pojavlja kot samonikel avtor, ki se ne ozira na sodobne trende v umetnosti, ampak pričuje za umetnost in lepoto, ki je občečloveška in za vse čase. Vodi pesniške delavnice v okviru UNESCO projekta. Med drugim tudi prevaja, lektorira, pesniške zbirke in piše recenzije mladim avtorjem.

Kritiki ga po stilu umeščajo med Alojza Gradnika in Franceta Balantiča, po vsebini pa med Antonia de Mella, Rabindranatha Tagora in Kahlila Gibrana. Njegov vzornik je po poetičnosti Federico Garcia Lorca, po pomirjujoči ekspresivnosti pa Rabindranath Tagore. Je glasnik nove dobe v literaturi, dobe, ki išče rešitev v duhovnem svetu in v preventivni zadovoljitvi človekovih hrepenenj v duhu, nasproti izpraznjenemu ekonomizmu, scientizmu in larpurlartizmu. Po njegovem prepričanju in načinu življenja lahko poezija izboljša in polepša ta svet, torej je svetotvorna in vrača človeka nazaj k njegovi prvinskosti po razumskem tako kot čustvenem in intuitivnem spoznanju. Zato ima njegova poezija tri stebre: lirično poetičnost, domišljeno filozofijo in globoko in tenkočutno izpovednost.

Njegova bistvena kvaliteta je velika globina, poznavanje človekove notranjosti in filozofska umirjenost, ki napolnjuje, tolaži in nakazuje nove rešitve. Tako njegova poezija ne deluje več samo estetsko, poetično in filozofsko, temveč tudi terapevtsko.

…Pesem je živa, prva ugotovitev. Pesem ustvarja, druga. Pesem bo tako obrodila v bogati jeseni, tretja. Torej: Vsa znamenja dobre poezije…Tako čista je Trobiševa beseda, njegov verz kot žuboreč potok in kljub navidezni lahkotnosti nosi v sebi globoko globino spoznanja… prof. Janez Kolenc, V modro, 1994

…Trobiš mi trka. Prebudi se, reši se svojih meja in se reši svoje osamljenosti. V srečanju z drugimi šele postaneš to, kar si. Le v medsebojnem razmerju se tvoj ti potrdi… teol. Andrej Špes, Srečanja, 1995

…Značilno za Smiljana Trobiša je, da ljubi besedo, da je zavezan pesniški besedi, da je življenje s poezijo in za poezijo njegov modus vivendi…Skozi prizmo pesniških besed Smiljana Trobiša lahko spoznamo čutečega, delujočega in spoznavajočega človeka, ki nam posreduje svojo požlahtnjeno subjektivno resnico… prof. Nataša Petrov, Očiščeno jutro, 1998

…Očitnejša in bolj značilna lastnost Trobiševega pesništva je občutena liričnost, ki ustvarja posebno, včasih mistično-kontemplativno, drugič intimno reflektirajočo atmosfero, neredko v vzvišenem estetskem izrazu, ki pa vseskozi ostaja prisrčen in nekako domač ter tako ohranja stik med avtorjem in bralcem. prof. Tomaž Koncilija, Srečanja, 1995

…Ljubezen, ki vse opraviči – tako bi lahko z enim stavkom zajel Trobiševo zbirko. In to Ljubezen, večno in neminljivo, odkriva pesnik z neopisljivim optimizmom v ljudeh, v samem sebi in v Bogu… prof. Tomaž Koncilija, Očiščeno jutro, 1998

…Na ta način pa se s svojim opusom uvršča med pesniške maratonce. Ni tako atraktiven, da bi ga javnost pograbila na prvo žogo in ga bodisi povzdignila med zvezde ali zavihtela med izbrance slovenskega Parnasa bodisi treščila v pozabo Ne, Trobiš teče krog za krogom svojega življenjskega in ustvarjalnega maratona z vso vztrajnostjo in odprtostjo ter doživlja na tej poti vzpone in padce. Ob tem njegova poezija dozoreva, se čedalje bolj zliva z bistvom pesnikove eksistence ter je najiskrenejši avtorjev odziv na življenje, ki se mu razpira, in vse bolj mu postaja jasno, kaj je njegovo poslanstvo… prof. Tomaž Koncilija, Dan je globok, 2002

…Kot v zemeljski ideal je refleksivni lirik seveda zazrt tudi v konkretnejšo ljubezen, usmerjeno v prerajanje življenja, ki pa jo zanj oživlja predvsem duh in ne telesnost (prav podobno, kot jo je v mladosti nekoč zaljubljeno pesnil poduhovljeni slikar Božidar Jakac). V takih spoznanjih in samoopredelitvah, ki jih krhki pesnik izreka, da bi ušel tesnobi in razočaranjem, pa je v vsej navidezni preprostosti skrita posebna življenjska modrost, ki dela s svojo prijaznostjo svet lepši (če ga že ne more odrešiti) in to poezijo človeško dragoceno… prof. dr. Milček Komelj, Dan je globok, 2002

…V Zavezi lahko beremo izrazito filozofsko-religiozno liriko, ki večinoma giblje v območju pojmovno abstraktnega, a jo kljub temu doživljamo kot do konca iskreno izpoved, ki nas toplo nagovarja, nas o ničemer ne prepričuje, pa hkrati tudi ne pušča hladnih… prof. Tomaž Koncilija, Zaveza. 2004

…Rekel bi, da je prav to osnovna drža pesnika in pesmi v Belem krogu: Zbranost, zamaknjenost v nenavadno, v skrivnostno. v mistično. Iz zemeljske resničnosti drsi kot po obodu mavrice, oblaka, sonca ali teme, ven in vase, zamišljeno prisluškujoč vesolju in sebi. In res: najdeva stik, zvok, glas, stih kot od nekod, kjer biva božje.
Ta Trobiševa zamaknjenost v duhovnost je po otroško iskrena, verujoča in čista. Zaznava pokrajino, napolnjeno z darovi, ki so ponujeni vsakomur, a jih mnogi ne vidijo. Trobiševa čistost pogleda je obdarovana: za dolinami vseenosti, za hribi vsakdanjosti, za prvim in za vsemi drugimi krogi iskanja in sanj je beli krog in je gora skrivnosti. Vidiš jo in jo opevaš, ko se povzpneš nanjo, umolkneš, ali kot pravi Trobiš, obrneš list. Zdaj jo še gleda, vidi, opeva in tako kot gre ob nedeljah angel z njim na sprehod, hodi k tej svoji popolnosti…
Tone Pavček, Beli krog, 2006

…Takšna »sveta vsebina« je našla v njem pesniško interpretacijo, ki naj bi skozi vzgled njegove lastne spreobrnitve s sugestivno pesniško dikcijo prekvasila tudi bralce… prof. Marjan Tršar, Po lahko teži hrepenim, 2007

"Mir je dobrota, nasprotje strasti."
"Misel je lepa, ko v tebi je mir."
"Čistost tiho biva med ljudmi."
"Vsa tema odpade, če cilj je svetal."
…Do uresničitve teh aksiomov pa se po zmagi nad lastnim egom pride "s potjo v sebi, s sanjano potjo". Najvišji cilj te poti je za Smiljana Trobiša lepota. Le ta rešuje svet iz "vsakdanjega pekla" in vodi v sanjano srečo. Avtor sicer zazna, da je lahko lepota tudi drugačna, demonična je celó najmočnejša ("V ženski zbrala si najvišjo moč, prav v njej so sile zla in srca..."), vendar sledi breztelesni lepoti, na kateri ni nič zemeljskega, nič močvirskega, kajti "popolnost je le v etru"… prof. Ivan Gregorčič, Hvalnica lepoti, 2007

…KAKOR OBLAKI je naslov svežih pesniških utrinkov z njegovih poetskih višin. Besedna zveza zaznamuje primerjavo. Ta »kakor« naznanja spremenljivost, razpotegnjenost, gmoto, prepletanje, presevanje, minevanje, lahkotnost in težo, osončenost in zagrnjenost - gibki obraz pesmi, ne tako enoznačnih, da jih ne bi mogel vsakdo dojeti po svojem občutju in notranji izkušnji menjav.
Pesmi so lirične; osebnoizpovedne, impresivne. Nanizane so na vitice duha, na pesnikov odnos do obdajajoče resničnosti. Ta se razpenja od srca do neba. Glasove ljubezenskih strun počasi preglaša vrtajoče grgranje bivanjskih vprašanj. Vse te pesmi so kakor oblaki razpotegnjene v kopreno čustvovanja, metaforično se dotikajo obale srca zdaj kot plima zdaj kot oseka, kot spev in kot molk, kot ti in kot jaz. So kakor.
Od začetne Niti do sklepnega Sonca je vmes Steza in ta je pesnikov notranji avtoportret. Riše se od spoznanja, »da sem moja pot jaz sam«, do pomirjujočega izkustva, da »po viharjih očiščene oči najdejo barve«.
Impresije občutij se v pesniški zbirki stočijo v bivanjsko jedro blagega miru in se, tako kot je značilno za resnično poezijo, spet razpršijo v nemir zaradi neulovljivosti vsega bivajočega znotraj in zunaj človekove biti. Poezija hipnih stanj v plivkanju in valovanju. Spev življenju… prof. Berta Golob, Kakor oblaki, 2009

…V čem je Sreča tišine? Zbirka je v resnici krik: krik posebnega molka. Njen prvi razdelek »Ti« se krči v platoničnem izkoprnevanju, v nenehnem približevanju in oddaljevanju, v silovitem prezrcaljevanju erotičnih vzgibov v pomirjujoče plivkanje ljubezenskih s(t)anj, Na dan udarjajo sunki nepotešenosti, vendar bodo, kakor pravi pesnik, vijoličasto ribico in veliko ribo alge še dolgo skrivale pred življenjem. Cikel teh platonično erotičnih spevov se v erotizirani platoničnosti prebija skozi kopreno pesnikove samote, tihote, sanj, modrine, zelenja, belih juter … preko nemirnega miru v vdanost in darovanje in spet nazaj v težko magmo dopolnjevanja v »par brez prihodnosti«. Bolečinski krči, ujeti v ustvarjalno moč izraznosti, so stkani iz pesniških podob in proste ritmičnosti, ko se valovje čustev peni v prepolni strugi sublimirane erotike. Visoka napetost pa se sproti umirja v pridihih, prisluhih, privonjih, pričutjih nadtelesne miline, kot jo zrcali pesnikov psalmični vzklik: Bogata si, prijateljica moja!... prof. Berta Golob, Sreča tišine, 2012

…Tišina, kje si? Napačno vprašanje!
Kaj si?
Pa poglejmo. Poslušajmo!
Pljuskanje oceana - ne noter in ne zunaj - se vdira v trojne sanje-resničnost Ti-ja, Dobrikavk in Jaz-a. Tišina je kakor oaza prividno trojnega. Toda oaza je zdaj fatamorganični privid, zdaj pa kruta resničnost bolečine, hrepenenja, približevanja, oddaljevanja - in niča. Kar naenkrat se nam prikaže, za hip, kot enovita vrženost v najbolj notranji jaz. Tu, se zdi, ni sveta, »v bučanju valov«, kot da je vse umolknilo, kot da je vse tiho. Tišina! Ampak, to je le hip...
Kdor je prebiral židovskega filozofa E. Blocha (1885-1975), posebno njegovo delo Princip upanja, ki ga je ta pisal v času svoje emigracije v ZDA, bo mogel zaslutiti dimenzije te pesniške zbirke in njenih filozofskih ozadij. Zelo hitro se, ob pesnikovih metaforah in notranjih hipnih ugledanjih, znajdemo pred velikimi iskalci apokaliptičnih razsežij. Ti skoraj preroki so, po robu hodeči Valentinus, poslušalec Besede Thomas Müntzer in drugi. Kdor bere to pesniško zbirko, jih sliši na svoj način…
dr, sc, Stanislav Matičič, Sreča tišine, 2012

Nazaj k ljubezni (Manja Žugman)

(Smiljan Trobiš, Tančine, Ljubljana, Spes, 2018)

V zbirki Smiljana Trobiša z naslovom Tančine se pred bralcem razgrinjajo pesnitve, ki se sicer dotikajo več tem, pa vendar se vse iztekajo in osredinjajo predvsem v eno samo veliko temo Ljubezni. K pesnitvam so dodane risbe s čisto linijo, katerih avtor je Jože Kumerin s sporočilnostjo verzov vzpostavljajo pravo sozvočje.

Ljubezen, ki prežema vso zbirko, se kaže v svojih več pojavnih oblikah. Najprej jo beremo kot ljubezen do Stvarnika, lahko pa jo interpretiramo tudi kot ljubezen do sočloveka in do vsega, kar nas obdaja, kar nas prežema tukaj in zdaj. Vendar vso svojo srečo, svojo izpolnitev, bogastvo in upanje, svoj mir pesnik z nagovori v drugi osebi ednine in s paralelizmi členov »tvoja jutra, /…/tvoje nebo, /…/tvoj mir, /…/ tvoj počitek, /…/tvoje bogastvo« polaga v Stvarnika, s čimer njegovo Vsemogočnost vedno znova iz pesnitve v pesnitev le še potrdi. V pesnitvi Spet prihaja k tebi človek je namen lirskega subjekta nazorno in zelo plastično izražen, hkrati pa prenesen v srce in misel slehernega bitja »/…/Vsak se vrne k tebi, ker na zemlji ni ničesar, /kar bi moglo potešiti naša hrepenenja. /Ti zemljo vrtiš in vodiš naše poti, ustavijo se pri nas samih, /končajo v tebi, ki si edini cilj«.

Lirski subjekt razmišlja tudi o modrosti. Sprašuje se, koliko je je, kakšen je njen namen, kaj človeku prinaša ali odnaša, ga bremeni in podobno. Pripisuje ji sicer velik pomen, hkrati pa bralcu daje vedeti, da ga teži, saj je modrosti v svetu »mnogo več, kot bi je človek mogel nositi.« Pesnik je prepričan, da tuzemsko razum preprečuje svobodnega duha ali pa mu ne daje tolikšne svobode, ki bi dopuščala umno letenje, lahkotnost bivanja in svežino diha, zaradi česar se znova obrača k Stvarniku in ga kot Rešitelja nagovori »Ko se obrnemo k tebi, se naša teža spremeni v odgovor/ in naše trpljenje v veselje in naš nemir v mir«. Vendar si slehernik želi premagati nevednost, česar se pesnik zaveda, zato se lirski subjekt v njegovih pesnitvah v imenu vsega svojega ljudstva znova in znova zateka k Njemu, saj je prepričan, da lahko le On odgovori »na vsa zapletena vprašanja, ki si jih zadajam(o) v nevednosti«.

Težišče pesnitev je v Človeku. Trobišev človek vedno znova tava v temi in hrepeni po svetlobi. Stalnica v njem je nemir, a si neznosno želi miru. Zastavlja si premnoga vprašanja in išče odgovorov, onstran, pri Njem, v Njem, ki ga je ustvaril. S simboliko drevesa nam izriše človeško podobo, ki je vzklila, se ukoreninila, zdaj pa sega v višave, vse višje in višje in proč. Razteza svoje roke in si želi krila, hrepeni po svobodi. In je edinstvena v svoji naravi, a ne edina. Obremenjena je s težnostjo greha in krivde in se zaveda, da »vse gledamo preveč človeško /…/blizu nam je nebeško, /že tukaj užijmo tvojo radost, in lahko bo, kar nam je težko«.

Ljubitelj Trobiševih pesnitev lahko stopa po pesniških vrsticah navzgor, k nebu in svetlobi. Pesnik mu kaže pot in ga vedno znova opogumlja, saj da »svetla misel pride iz Neba do očiščenih globin«. In se tudi vedno znova osredinja v Ljubezen, kajti v njej je zapisana vsa resnica, vsa dobrota, ves pogum. V sklepu velja pozvati bralca k prebiranju pesnitev z mislijo iz spremne besede, ki jo je zapisal dr. Stanislav Matičič »Iz neslutenih zapletov bivanja nam potem, kot zgodba od padca Adama dalje, kot strela v preblisku z milostjo izseka eno samo možno pot: nazaj k ljubezni«. Želeti je, da bi jo v pričujočih pesnitvah (za)čutil tudi bralec.

Oblaki pod nami (Dr. Stanislav Matičič)

Spremna beseda k mislim Smiljana Trobiša

Uveljavljenega slovenskega pesnika, avtorja številnih knjig različnega žanra, kreativnega in ustvarjalnega človeka, tokrat spet srečujemo v načinu brevisverbis.

Značilnost kratkih misli, domislic, utrinkov, hipnih vpogledov in spoznavnih »ostrmenj« je njihova kratkost. To pa ne pomeni neke izrazne redukcije, ampak bolj svojski naboj. Gre torej za svojski modus dopovedovanja, ki sledi blisku in preblisku misli. Trenutki in okoliščine, mladost ali starost, vznesenost duha ali njegova potlačenost in še marsikaj drugega – vse to je samo zunanja spremljava.

Značilna kratkost v svetu literature ni nikoli motila bistrine tistih, ki take misli bero. Zapisal sem bero, da bi brali pobirajo. Od nekdaj namreč velja: intelligentipauca.

Iz zgodovine literature in filozofije vemo, da je npr. slavni Teofrast znal izjemno duhovito in na kratko opisati vse človeške značaje. Ko jih bereš, sprevidiš, da ni kaj odvzeti in ni kaj dodati.

Kar velja za samo hipnost v nastajanju misli, prebliskov, diktov, uvidov ali kakorkoli bi jih že imenovali, pa nam najbolje ilustrira literarno pričevanje o tovrstnem ustvarjanju velikega danskega filozofa, teologa in pisatelja S. A. Kierkegaarda (1813−1855). Hipnost v nastajanju njegovih izrekov je bila taka, da je imel v vseh svojih sobanah kos papirja in svinčnik. Kjerkoli in kadarkoli mu je namreč izjemna misel prišla, jo je moral takoj zapisati. Nekaj podobnega velja tudi za znanega B. Pascala in njegove Misli.

Pred nami so slovenske Misli našega avtorja. Dal nam je vso svobodo, da jih beremo vsak po svoje, zato jih ni razdelil po temah dopovedovanja. In svoboda nekaj šteje!

Intelligentipauca.

Angeli v mojem svetu (Dr. Stanislav Matičič)

Spremna beseda

Pesniška zbirka Angeli v mojem svetu predstavlja različne bogate in navdahnjene utrinke v spoznanjih življenja. Značilno je, da se te sicer hipne presvetlitve izkristalizirajo v pesmih s posebno mirnostjo in spokojnostjo. Te pa niso dane samo za trenutek, ampak se podaljšujejo v neko večno vzporednost premic, v presečišču modrosti. Hipnost je dana samo tisti točki, kjer se pesnik z vsebino sreča, v svojem sedaj, naprej in nazaj. Gre za poseben zanos odgovarjanja in ubesedovanja spoznanj. Še več, gre za nadarjeno u-pesnjenje odgovorov. Pesnik se napaja v »vrelih studencih besed«, kjer je vse umirjeno »v toku modrosti«!

Zbirka je polna paradoksalnih rešitev, ki jih nosijo mostovi metafor. Kot da ne bi bilo ovir, omejitev in preprečitev, pesnikove metafore zmagujejo in se pno nad vsem. Zato ni treba, da je umiranje žalostno, nam pove. Čeprav gre v tako naslovljeni pesmi za pravo predsmrtnico, je tudi tu izhod izrisan v nekakšni eshatologiji hvaležnosti, končnosti novega upanja in miru.

V vrtincih življenja nato pesnik najde primere polne življenjske tragike, kljub vsej vsakdanjosti. Tudi tu, brez izjeme, je njegovo »upanje, ki ne osramoti« in mir duše, ki nikoli ne ugaša. Vse se vedno znova prebuja v čudežni kovačnici večnega preoblikovanja, ki pa ni panteistično, saj temelji na vsej trdnosti osebne vere. Kovanec življenja dobesedno hiti kazati, vedno znova, tudi svojo drugo plat. Metafore v pesmih so tu drzne in kljubujoče.

Globoka refleksija se ne da odpraviti niti v največjih zagonetkah življenja: grehu, žalosti, čistosti srca, usojenostih in ujetostih (Tinca). Iz nekih nepredvidljivih globin pesnik išče in iznajde biserne odgovore – vse po vrsti oplemenitene z modro večnostjo in transcendenco. Čeprav dramatičnost predstav hodi povsod in se ničemur ne izogiba, pesnik zapoje nad vsem: »Dobro mi je!« Pesnik vse povsod odkriva modrost, ki je v zbirki na sto načinov zapeta.

Zbirka pomeni obogatitev duše za vsakogar, ki se ob njej pomudi s srcem in vdanim sprejemanjem. Da, tudi poslušanje je modrost sama po sebi.

Življenje med angeli (dr. Milček Komelj)

Spremna beseda

Angeli v mojem svetu Smiljana Trobiša je knjiga svetlobe, upanja in modrega zrenja krhkega človeka, ki podobno kot starodavni puščavniki in modreci skuša pozabiti na svoj jaz in se radostno vdano prepušča vsemu, kar je. (»Naj se zgodi, kakor prinašajo vetrovi!«)

Pesnik je v svojih verzih zazrt v transcendentalnost skozi osebno doživljajsko izkustvo, utemeljeno na krščanskem prepričanju. Ko se ga polasti nemir ali se ga dotakne bolečina, vse potrpi s čistim srcem in se spokojno napolni z mirom; v nočeh se prepušča upanju jutra in vidi celo v biblijskem človekovem izvirnem padcu le »srečni greh«, kajti vsakršna nesreča naj bi mu bila tuja, ker zmore dojeti v vsem le izraz višje previdnosti in nežno blagost božjega odpuščanja.

V svoji poeziji Trobiš strmi v notranja stanja, ki jih sproti zapisuje, medtem ko nagovarja lastno dušo, strmeč v duha stvarstva. Doumeva pa celo »nadstvarstvo« in se neprestano odpira ljubezni do vsega, v katero neomajno zaupa. Ljubezen mu je Bog, ljudje, ki ga obdajajo, pa so zanj angeli, še posebno trpeča paralizirana sestra ter bolni in starejši, v bedi katerih spoznava moč duhovnega bogastva, in tako s svojimi besedami sebi in bralcem dopoveduje, da nenehno potujemo v svetlobo, da je smrtni konec šele začetek in da ni potrebna nobena žalost, »ko se ptice selijo na jug in gredo v kraje večnega poletja«.

Smiljan Trobiš je v bistvu brezčasnosten modrijan, ki razmišlja o času in njegovem minevanju s svetlobo v sebi, blago ponižen, a v svojem trdnem zaupanju v smisel, ki je zanj podoben dobroti, do kraja vztrajen, če že ne odločno neomajen. Prav v zaupanju v skrivnostni smisel vsega, celo trpljenja, je v vsej netrdnosti in razbolenosti sveta (ki ji je tudi sam tako podvržen, da se lahko izenači celo s trpečim Križanim) njegova temeljna trdnost, pri čemer se zaveda, da je trdnost »stvar onega sveta«; to predanost smiselnosti vsega pa s svojo besedo zavestno ali nezavedno neguje, kot bi zalival ciklamo svojega zaupanja, da ne usahne, ali se prepuščal vsakodnevnim molitvam.

Bolj ko se v svetu življenjske realnosti počuti osamljenega tujca, bolj ga življenjska spoznanja povezujejo s svetom večnosti, v katerem sluti svoj »edini pravi dom na nebu«, kot ga je med neštetimi svetovnimi pesniki od naših starejših že nekoč Slomšek. Ob tem pa se tudi nenehno sprašuje, kaj je v resnici resnično, ter spoznava, da mineva le vse neresnično, da resnično ne mineva in da so vse le spremembe, »saj dokončnih koncev ni«, in si na vsa vprašanja odgovarja s popolno zatopljenostjo v živo vodo duha, ki jo odkriva že v telesih na zemlji.

Vsa taka Trobiševa poezija je v bistvu angelsko religiozna. Pesnik nam skoznjo sporoča le to, kar je zanj bistveno, in odkriva v pojavih življenja na zemlji le sporočila o nadzemskem, tako kot vidi lepoto v naravnih, posebno atmosfersko kozmičnih pojavih ali nadnaravnem zvenenju glasbe. S svojimi gladko tekočimi nerimanimi prostimi verzi z blagodejno besedo, ki je vedno enaka, a vedno drugačna, je v bistvu duhovni učitelj, ki s prestrezanjem svojih življenjskih videnj in občutij ter z dopovedovanjem svoje resnice, da je vse prav tako, kot je, uči predvsem samega sebe. Zato njegove tovrstne pesmi niso običajna poezija, v kateri bi pesnik uveljavljal svoj osebni jaz (bodisi neposredno bodisi skozi govor o zunanjem svetu) niti niso pretenciozne predvsem v samem pesniškem izrazu, kaj šele vznemirljive v duhu sodobnejših jezikovnih iskanj, ampak avtor v njih z zanj samoumevno naravno besedo oznanja le svoja duhovna stanja in misli, ki so poprej kot plod razmišljanj z eteričnimi občutenji dojeta nadrazumska spoznanja, rojena iz njegove popolne odločenosti, da se predano prepušča bivanju, izroča usodi in docela zaupa v živost duše in zato lahko vsepovsod okrog sebe razpoznava angele.

Šele pri tem ko se, ponekod le izjemoma tudi bolj dramatično, odpoveduje volji lastnega jaza (»Manj ko me bo, večja bo zmaga«) in radostno sprejema, »da vse teče samo od sebe«, je pesnik hkrati sam svoj, zlit v svojem svetu s trajnimi, neoplatonskimi in krščanskimi ter drugimi mističnimi duhovnimi iskanji le v duha zaupajočega človeštva. Tak pa je zares lahko domač le med angeli in je v kričečem blišču tuzemskega sveta, prepolnega pridobitniškega pehanja, popoln tujec. A mu je ob vseh bolečinah, ki jih doživlja ali jim je v življenju priča, v blagem zvenenju spokojnih besed najbrž vsaj dobro, če že ni povsem srečen, gotovo vsaj v odrešujočem zaupanju, da se vse hudo izteka v dobro, da se lahko človek v duhu dvigne do neba in da ljudem tudi bližajoči se življenjski večer postaja neugasljivo jutro.

Vse se iztoči v ljubezen (Manja Žugman)

Spremna beseda

Pred nami se razgrinjajo kratke, na prvi pogled sproščujoče zgodbe, ki jih je avtor Smiljan Trobiš naslovil Diade. besedila se izpojejo v dvogovorih živali, rastlin ali pojmov. beremo lahko, da vsakega izmed teh pesti kakšna nelagodnost, ki pa se (ob medse- bojni pomoči in bodrenju) tudi svetlo in modro dovrši oziroma zaključi v uvidevanju na novi, višji ravni.

Če se bralec poglobi v jedro povedanega, se lahko (z)najde v avtorjevih notranjih dialogih, saj si nasprotja v njegovi duši želijo pomiritve. Sleherni posameznik pa se lahko tudi sam ugleda v vrsti- cah ter v lastni razdvojenosti in (morda nenehnem) nihanju med svetlobo in temo najde pot sprave in sožitja. Knjiga prinaša veliko blagih in pomirjujočih besed, ki pa ne le tolažijo, temveč prina- šajo tudi globlje uvide v pomen človekove etike in s tem v smisel življenja. Modrosti, ki jih nizajo besedila, razkrijejo posameznikove zmote in ozkogledosti ter razsvetljujejo različna duševna stanja in razpoloženja, ki se porajajo ob manj pomembnem materialno- -vidnem dogajanju in pomembnejšem stanju človekovega duha.

Zaključne besede notranjih dialogov pomirjajo in razrešujejo težave, ki se lahko pojavijo komurkoli ne glede na prostor in čas, v katerem živimo. ljudje se srečujemo s podobnimi nevšečnostmi in nelagodji, tudi z razpoloženji, za katere pa avtor Smiljan Trobiš meni, da so »posledica premajhne duhovne ozaveščenosti in nedomišljenosti«.

Bralcu je treba (pre)pustiti prebiranje in morebitno raziskovanje ter odkrivanje lastnih (pomenskih) odtenkov. Velja pa nadaljevati s pisateljevimi besedami, da je »sporočilo zapisanih dvogovorov tudi, naj človek ne zadržuje svojih tesnob in strahov v sebi, temveč naj jih zaupa bližnjemu, ki ga bo razumel. Dva so že trije, saj po načelu dialektičnih nasprotij sinergija dveh prinese rešitev Tretjega.«

Vsekakor se vsa naša nasprotja prelijejo v svetla, pozitivna in ustvarjalna, če le delujejo z roko v roki in če med njimi (pre)vlada pozitivno razmerje. zakaj le bi dihalo vsako zase, samo, osamljeno? zakaj le bi bilo razdiralno in pomanjkljivo, ko pa ima sleherno bitje v sebi vendarle dovolj moči in poguma, da se vse iztoči v ljubezen.

Nagovori (Milček Komelj)

Spremna beseda

Zaupne pesniške molitve

Novejši izbrani spevi Smiljana Trobiša Nagovori nam znova odpirajo vpogled v pesnikovo dušo, njegova duhovna iskanja in predvsem neomajno zaupanje v Boga.

V nasprotju s številnimi današnjimi književniki, ki vidijo smisel umetnosti le v neposrednih odzivanjih na sodobna družbena vprašanja in tičijo predvsem v banalni vsakdanjosti, je Trobiš usmerjen izrecno v najgloblje plasti življenja. Ko prebiramo njegove (vero)izpovedi, se nam utrne spomin tako na biblijska besedila, cerkvene očete (»Nemiren bom, dokler ne bom v svojem srcu našel zate bivališča«) kot na ekspresioniste, ki jim telo pomeni ječo duše in se v njih bojujeta duh in kri, pa na mistične realiste, ki jim je vse v naravi poduhovljeno in posvečeno, ali (ob besedah »med padanjem te vedno ujame vsepovsod prisotna Dlan«) na simbolističnega Rilkeja. Vendar je pesnik v takem doživljanju in približevanju Bogu avtentičen, ker je – ob tem, ko v načelu docela zaupa v katoliško cerkveno oznanilo z Jezusom in Marijo – v ponavljajočih se trenutkih življenjskih dvomov in predvsem stalnih krčev, tesnob in bolečin v bistvu bogoiskatelj, ki se zaupno približuje svojemu Bogu, ko presega vse hudo in vse lepo le z zaupanjem v neskončno transcendenco, razsvetljen v spoznanju, da je naš temelj zgoraj. Zaveda se, da je vse stvarstvo le darilo božje ljubezni in da »kdor je enkrat pogledal navzgor, / ne more več pozabiti neba«. Toda tudi ne tega, da bi vsi ljudje »radi bili tam« in da bi vsi »radi ostali tu«. S takimi uvidi nenehno izpričuje lastno nihanje med obema ravnema bivanja, pri čemer Zemlja zanj ni svet, marveč podzvezdje.

Ne glede na Trobiševa čustvena stanja pri tem ne gre le za lirične impulze, ki svojo neizrekljivost skrivajo in razkrivajo v iznajdljivih metaforah, marveč predvsem za poetične refleksije ali meditacije. Nekatere od njih že malone katehetsko upesnjujejo celo božje zapovedi, vrsta pesmi pa se je v bistvu spremenila v Trobiševe molitve, ki izražajo njegove osebne stiske in hrepenenja – a se vse po vrsti izlivajo v odrešujoče zaupanje v osebni stik z Bogom. Pesnik dojema vsepovsodnega Boga v vsem. Z njim se vse bolj srečuje in celo pogovarja, na gladino svoje rešitve pa priplava šele potem, ko utone v njegovi ljubezni. Ta ljubeči Bog je zanj konfesionalen, a si Trobiš iz človeške minljivosti išče poti do njega sam, včasih z mislijo na pomoč Marije in zvestih angelov ali svetega Elije, vendar tako, da so pesmi tudi kot molitve izrazito osebne. Hkrati pa so naraven odgovor na primarno človeško hrepenenje po preseganju minljivosti in vsakdanjosti, torej po veri v večnost in odrešitev, ki je vcepljena v človekovo bistvo tudi docela ne glede na religijsko pripadnost in so tudi zato mnogo več kot samo oguljene molitve.

Trobiševi svobodno sproščeni, v ritmičnem besednem toku razprostranjeni in mestoma tudi na notranje rime oprti verzi se berejo kot osebna človeška zgodba, kot zaporedje duhovnih stanj, dvomov, obupa, tresljajev, padcev in dvigov. Pisec jih ob vsej biblijski privzdignjenosti niza spevno umirjeno, pri čemer upesni tudi blagodejnost tišine; a jih ponekod stopnjuje tudi v patos. Predvsem pa ta stanja sproti nadzoruje kot edinstveno pot svoje duše, ki jo usmerja v srečen cilj le zaupanje v večnost. To večnost sluti v vseh zemeljskih lepotah, ki jih doživlja kot rajsko idilo, a davek za lepoto mu je tudi bolečina, kot je bila pred njim že tolikerim pristnim ustvarjalcem, med likovnimi umetniki na primer Jožetu Plečniku in nazadnje Janezu Berniku. Med besedno slikanje in pojmovnost razpeti Trobiš pa bolečino doumeva celo kot »skupni imenovalec življenja«.

Trobiševi pesniški utripi se rojevajo iz njegovega lastnega doživljanja in mišljenja, zato je ob vseh asociacijah na zgodovinsko preteklost mogoče občutiti, kot bi se iz njih oglašal vsega časovnega in priložnostnega očiščen brezčasen človek. Ta človek se – četudi se označuje za pesnika in čuti v sebi filozofa – v resnici predstavlja predvsem kot božji služabnik. Ob tem se zaveda, da si je izbral za svojega poeta Boga in da je z njim eno. In je prav toliko tudi njegov oznanjevalec, ki išče Boga vsepovsod in še posebno v sebi. Takega Trobiša spoznavamo iz knjige kot izrazito religiozno, otroško čisto in dobrohotno dušo, ki vsa hotenja svojega jaza ter vse besedne in miselne zmožnosti podreja le svojemu jasno razvidnemu, a hkrati že v osnovi nadvse skrivnostnemu temeljnemu sporočilu. Sporočilu, da minljivi človek sredi tegob življenja ni le ponesrečen poskus, ki bi nastal po matrici (tudi ne po neobstoječi matrici božje modrosti), ampak je vselej unikaten in nesmrten odsev božjega stvaritelja. Kot tak pa nikakor ni namenjen samemu sebi, marveč ga Zemlja daruje Bogu, šele ko se osvobodi samega sebe. V njem edinem naj bi v posmrtni blaženosti po zemeljski preizkušnji, tiho vrnjen domov, »v palače toplega vsejaza«, dosegel večnostni smisel, ki je znan le Bogu.